• Grb
• Zgodovina
• Servis

Petek, 19. 04. 2024 | 18:06 | Deutsch

Ustoličevanje na knežjem kamnu (1)

Raziskovalci karantanske zgodovine so mnenja, da sega tradicija slovenskega ustoličevanja vladarjev v obdobje karantanske samostojnosti. Za najstarejši pisni vir imajo zapis, ki se nanaša na sredino 8. stoletja, ohranjen pa je v spisu »O pokristjanjevanju Bavarcev in Karantancev« (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), ki je nastal leta 871 v Salzburgu z namenom, da obrani položaj salzburške nadškofije v sporu z misijonsko akcijo slovanskih blagovestnikov Konstantina/Cirila in Metoda v Panoniji. V njem piše, da so sredi osmega stoletja karantanski Slovani Gorazda (v latinizirani obliki Cacatius) »napravili za vojvodo« (Cacatium ducem fecerunt). V istem spisu beremo, da so tri leta zatem »ista ljudstva dala vojvodstvo« Hotimiru (Cheitmar). Gorazd in Hotimir sta bila prva krščena vladarja Karantancev. Naslednje poročilo o ceremoniji ob nastopu novega vojvode je šele s konca 12. stoletja. Potem so viri, ki opisujejo ta osrednji obred predaje oziroma prevzema oblasti, številnejši in zgovornejši, povejo nam pa, da se je potek slovesnosti spreminjal. Vzrok za to so seveda bile družbene spremembe.

Ohranjena sta dva vrinka v »Švabskem ogledalu«, srednjeveški zbirki pravnih predpisov, nastali v drugi polovici 13. stoletja v Augsburgu. Vsega skupaj je znanih okoli štiristo rokopisov Švabskega ogledala, le v dveh (v giessenskem iz 14. in st. Gallenskem iz 15. stoletja) najdemo vrinek o ustoličevanju koroških vojvod. Posebnost teh dveh je, da podrobno opisujeta kmečko nošo koroškega vojvoda ter potek obreda glede na njegove značilnosti in (domnevne) jezikovne pravice koroškega vojvoda. Posebej je zabeleženo, da je osnovna barva koroške kmečke noše siva. Novi koroški vojvoda je nosil »siv slovenski klobuk s sivo klobučno vrvjo«. Slovenski je bil tudi okvir prireditve. Med obredom pri knežjem kamnu so »vsi, mali in veliki, ženstvo in moštvo, peli svoje navadne slovenske pesmi«. Glede posebnih pravic pa ta vir pravi, da je koroški vojvoda lahko zavrnil vsakogar, ki ga je tožil, tudi samega cesarja, da ne razume njegovega jezika. V drugih zapisih pa stoji, da mu je treba odgovarjati le v slovenskem jeziku.

Srednjeveški kronist Otacher imenuje koroškega vojvoda kar »slovenskega gospoda« (»der windische herre«). Glede kmeta-ustoličevalca, ki sedi na knežjem kamnu s prekrižanimi nogami pa poudari, da mora govoriti v slovenščini (»windischer rede soll er phlegen«).