• Grb
• Zgodovina
• Servis

Nedelja, 20. 05. 2012 | 01:52 | Deutsch

Zamotane, skrivnostne ali domnevne jezikovne pravice koroškega vojvode

Avtor vrinka o ustoličevanju v Švabskem ogledalu je kot prvi zabeležil nenavadno pravico, koroškega vojvode, izrecno vezano na slovenski/slovanski jezik. Pred sodnikom dežele ga je smel tožiti le »slovenski mož«, vendar ga je lahko vojvoda odslovil z izgovorom, »Ne vem, dobri prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika.« Otacher je nekaj stoletij pozneje zaradi napake ali nesporazuma bistveno spremenil pravico in jo prenesel na raven vsega cesarstva. Po njegovem mnenju je imel vojvoda pravico, odgovarjati na tožbe le v slovenščini. Janez Vetrinjski je potem zabeležil, da je dolžan vsakomur odgovarjati v slovenski govorici, ki se tu uporablja, in ne v drugem jeziku, kdorkoli ga toži pred cesarjem. V poročilu o ustoličevanju Albrehta II. (1342), ki ga vsebuje Kronika 95 gospostev (Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften), beremo: »Kdorkoli ga sovražno obtoži pred cesarjem, mora on odgovarjati le v slovenskem jeziku, to je potrdil tudi kralj Rudolf.« Podobno beremo pri Piccolominiju: Klican pred sodišče v cesarjevi navzočnosti ni bil dolžan tožilcem odgovarjati v drugem jeziku razen v slovanskem. In potem še Unrest: »Od nekdaj so imeli vsi koroški vojvode svoboščino, kadar so bili zatoženi ali obtoženi pred rimskim cesarjem ali kraljem, da so se zagovarjali v slovenskem jeziku. Zato ker je Koroška zares slovenska dežela. Čeprav je ta domnevna jezikovna pravica koroškega vojvode zares nenavadna, se je zdela srednjeveškim piscem povsem verjemljiva. Kako so si jo razlagali? Utemeljevali so jo z etničnim značajem dežele. Piccolomini je zatrdil da so Korošci Slovani (Sunt enim et ipsi Carinthiani Sclaui«), kronist Unrest pa je dodal zapisu, da »zato, ker je Koroška zares slovenska dežela« (»Darumb das Kerndten ain rechts Windisch Landt ist«). Po sodbi Otacherja pa je bil koroški vojvoda preprosto »slovenski gospod« – »der windische herre«.