
Ime za Slovane, v katerem je besedni koren »vend-« ali »vind-« (winden/winidi/winades/vionudi/guinedes/venti) se v pisnih virih pojavlja vse od 6. stoletja po našem štetju kot vzporednica za latinski pojem »Slavi«, »Sclavi«, »populi Sclavorum«. Ima pa še starejše korenine, ker so germanska plemena že od nekdaj tako imenovala svoje sosede na vzhodu ne glede na njihov jezik. S podobnim razvojem imamo opravka pri pojmu »Welsche«, s katerim so germanska plemena označevala Romane. Oba pojma pa sta imela pred tem drugačen pomen. Venedi so bili ljudstvo neznanega izvora in jezika, ki je živelo ob obali Baltskega morja, nekateri ga pa povezujejo z Veneti, ki so živeli na severu Apeninskega polotoka (v pokrajinskih imenih Veneto, Venetien, Benečija ali pa v krajevnem imenu Venezia, Venedig, Benetke se skriva ta koren). Oznaka »Walhoz/Welsche« pa izvira iz etnonima Volcae, kar je sprva bilo poimenovanje za Kelte, potem pa za Romane. Nazivi za ljudstva (etnonimi) so se torej prenašali. Od 9. do 15. stoletja se pojavlja celo prenos etnonima »Vandali« na Slovane, v glavnem za Polabce, Slovane ob reki Labi. V nekem rokopisnem slovarju iz 13. stoletja, ki ga hranijo v Narodnem muzeju v Pragi, so pojma »Wandali« in »wint« prevedli s »Zlouenin« (beri slovenin). S tem pa smo prišli do pojma, s katerim so Slovani označevali sami sebe in ga srečamo že v najstarejših cerkvenoslovanskih besedilih.
Knežji kamen