• Grb
• Zgodovina
• Servis

Kako so se imenovali predniki Slovencev?

V cerkvenoslovanskih besedilih predvsem za prebivalce Moravske in Panonije najdemo pojem »Slovenin«, v množini »Slovene« in za jezik »slovenski jezik«. Upravičeno moremo sklepati, da so se tako imenovali tudi Karantanci v Vzhodnih Alpah. Besedni koren »sloven« je že zgodaj prešel v latinsko poimenovanje »Slavi«, »slavice« in dejansko na več mestih, ki se nanašajo na Karantance in njihov jezik, pisci uporabljajo te pojme. Čim začnejo izhajati slovenski tiski, postane to redno poimenovanje. Najbolje se je to samoimenovanje ohranilo pri slovanskem prebivalstvu, ki je živelo v neposrednem stiku z Neslovani. Vendar se tako niso poimenovali le predniki današnjih Slovencev, temveč tudi skupine blizu in daleč v slovanskem svetu. Na prvem mestu so to Slovenci in Slovaki (v soseščini Nemcev in Madžarov), potem izumrli Slovinci (v soseščini Nemcev). Tudi v Novgorodu in okolici (v soseščini Fincev) najdemo ta pojem in še v Dalmaciji (v soseščini z Romani) in pri kajkavskih Hrvatih (v soseščini z Madžari). Po vsem sodeč, med drugim ne nazadnje po narečnih virih, se je to samopoimenovanje ohranilo brez prekinitve od najstarejših časov do danes. Od 17. stoletja naprej je to skoraj edini pojem. V bukovniških besedilih pisci svoj jezik imenujejo »slovenski jezik«, »sovenje«, »sovenska špraha«. Zares osamljena izjema je na naslovnici Drabosnjakovega Pasijona (1818), za katerega avtor pravi, da ga je prevedel iz »nemčiga v koroško špraho«. Tudi Slovenci, ki so razvili moten odnos do svojega jezika in se priključili nemškonacionalnemu taboru, so sebe imenovali Slovence in svoj jezik slovenski oziroma slovenji.