
Ustoličevanje koroških vojvod je že v srednjem veku poneslo glas o Koroški daleč v svet.
Edinstvenost ustoličevanja koroškega vojvode so izpostavili mnogi srednjeveški pisci. Eden izmed njih je bil Enea Silvio Piccolomini, poznejši papež Pij II. (1458-1464). V svojem delu »De Europa«, ki ga je napisal leta 1458, je imenoval obred »slavnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje«. Preko tega dela se je razširilo vedenje o koroškem umeščanju vladarja po vsem zahodnem svetu, predvsem v kontekstu utemeljitve svetne oblasti. Nekateri koroškemu obredu ustoličevanja prisojajo posebno izpovedno moč, ker je imel pri prevzemu oblasti ključno vlogo tudi predstavnik deželnega prebivalstva, ki v fevdalni družbi sicer ni imelo nikakršne pravice soodločanja o oblasti. Prav zaradi tega so ustoličevanje koroških vojvod nekateri imeli za demokratičen obred, za spomin na nekdanjo svobodo nižjih slojev prebivalstva in njihovo pravico, si izbirati vladarje, po drugi strani pa za pozitiven zgled, da je to mogoče tudi v prihodnosti.
Posebnost je tudi kamnit sedež, ob katerem se je odvijal obred. Knežji kamen in ustoličevanje koroških vojvod sta bila dolga stoletja simbol Koroške. Tretja posebnost ceremonije je, da se je v okviru osrednje slovesnosti pojavljala slovenščina v vlogi obrednega jezika.
"Fuerstensitz" iz serije "Burgen und Schlösser", risba s svinčnikom, Markus Pernhart, okrog leta 1860