• Grb
• Zgodovina
• Servis

Sreda, 08. 09. 2010 | 07:42 | Deutsch

Knežji kamen in njegova usoda

Knežji kamen je navzgor obrnjeni spodnji del antičnega stebra, ki je bil prvotno del večje javne ali zasebne stavbe, templja ali pa mogoče grobnice, torej gre za izdelek antične urbane kulture iz prvih treh stoletij po Kristusu. Neznano kdaj, po vsej verjetnosti pa pred sredino osmega stoletja, ko so prišli pod bavarsko, takoj nato pa pod frankovsko nadoblast, so ga Karantanci vzeli iz ruševin mesta Virunum ali njegove neposredne okolice na Gosposvetskem polju in ga izbrali za sedež, na katerem so ustoličevali svoje vladarje, kneze in vojvode.

Po prepričanju zgodovinarjev je knežji kamen najstarejši simbol svetne oblasti na tleh Avstrije in Vzhodnih Alp. Karantanci so postavili knežji kamen na kraju, kjer se je po prevladujočem mnenju poznavalcev karantanske zgodovine nahajal sedež oblasti karantanskega vladarja (nekateri trdijo, da je tukaj bilo glavno svetišče do sredine osmega stoletja še povsem poganskih Karantancev), na naravno zaščitenem in dodatno utrjenem kraju pod glavnim hribom osrednje karantanske pokrajine, v Krnskem gradu, kraju, ki ga srednjeveške listine imenujejo Civitas Carantana. Današnje nemško ime vasi pod Šenturško goro (v srednjem veku po latinsko imenovana Mons Carantanus ali Mons Carinthianus, kar pomeni Koroška gora) je Karnburg, slovensko bi se pravzaprav moralo glasiti Karantanski/Korotanski/Koroški grad, verjetno so ga pa imenovali preprosto Grad (v neposredni bližini, v severni smeri ob cesti proti Porečam pod Šenturško goro, leži vas, ki še danes nosi ime slovenskega izvora Sagrad, po slovensko se je pač glasilo Za gradom). Po vsej verjetnosti (zadnje gotovosti pa ni, morebiti jo bo kdaj prineslo arheološko izkopavanje) je knežji kamen stal kakih sto metrov severno od cerkve sv. Petra. Tam so ohranjeni še sledovi zidov, ki so pač skromen ostanek bivše utrdbe. Tudi dva vrelca sta tam. V enem od njih so verjetno natočili vodo, ki jo je med obredom pil novi koroški vojvoda iz klobuka. Lega tega mesta je za udeležence v obredu zelo ugodna, ker so v naravni areni lahko dobro opazovali dogajanje.

Ob začetku devetnajstega stoletja je kmet, na čigar zemlji je stal, knežji kamen prevalil na rob travnika kakih 150 korakov severozahodno od cerkve. Tam je ležal do leta 1862. Kamen, stoletja izpostavljen vplivom vremena, je bil na robu razpada. Koroško zgodovinsko društvo ga je odkupilo kmetu Jakobu Urablu za ceno kamnitega družinskega nagrobnika in ga po restavracijskih posegih najprej postavilo pod arkade deželne hiše v Celovcu. Odtod je prišel leta 1871 v dvorano grbov deželne hiše, od tam pa leta 1905 v avlo koroškega deželnega muzeja, kjer je ostal stoletje dolgo. Na zahtevo deželnega glavarja Haiderja so ga konec leta 2005, v najtesnejši zvezi z razpravo o upodobitvi knežjega kamna na kovancu za 2 centa Republike Slovenije, začasno razstavili v veži poslopja koroške deželne vlade, odkoder se je marca 2006 vrnil v dvorano grbov. Na prvotnem mestu pri Krnskem gradu zaenkrat nič ne spomnija na bivše mesto ustoličevanja na knežjem kamnu, niti spominska tabla ne.