V 14. stoletju brez dvoma predvsem koroško deželno plemstvo. Tudi o tem poroča Janez Vetrinjski v zvezi z ustoličevanjem Otona Veselega leta 1335 (prvega Habsburžana v funkciji koroškega vojvode). Ob ustoličevanju leta 1335 je izrecno poudaril »zahtevo plemičev (velikašev dežele), ki pravijo, da po njihovih šegah noben vojvoda ne more po pravici podeliti deželnih fevdov, če ni bil po obredu in slovesno umeščen na svoj prestol.« Obred pa je dobil tudi svoje nasprotnike. Spremstvo Habsburžana je bilo vidno začudeno nad dogajanjem, pri katerem je sodeloval vojvoda v dokaj nenavadni vlogi. Tako piše Janez Vetrinjski: »Neki Avstrijci pa, ki so bili z vojvodo in videli svojega kneza tako okrog voditi in tako ponižati in tako okrasiti glede na njegovo dostojanstvo, sleči njegova dragocena oblačila in ga ogrniti v kmečka, v vsem ga popolnoma zakriti s kmečko zunanjostjo, udariti ga s kmečko roko, preskušati ga z vprašanji in odgovori in proglasiti za vojvodo z glasovi soglašajočih kmetov, so se čudili in so odnesli v Avstrijo vtis o smešnosti tega, kar se je zgodilo, ocenjujoč to kot igro in kot neko zasmehovanje, in kakor se govori, so sodili, naj se to ne dela dalje.« Okoliščine so se torej močno spremenile. Ustoličevanje pa se je vršilo tudi leta 1342, ko je prišel na Koroško Habsburžan Albreht II. Hromi. Zadnji koroški vojvoda, ki so ga ustoličili na knežjem kamnu, je bil Ernest Železni. To se je zgodilo 18. marca 1414.
»Po stari šegi in pravicah, ki k temu spadajo in tudi kakor je to izročeno iz davnine, ga je pri Krnskem gradu posadil na stol Gregor Schatter, eden od kosezov« iz nižjega urada pri Kamnu naše zgoraj imenovane nadvojvodine Koroške.
Sčasoma se je uveljavila ta sodba, ki je prišla od zunaj. Niti koroško plemstvo niti ostalo koroško prebivalstvo ni bilo tako močno, da bi uspelo ohraniti ta stari običaj ustoličevanja. Plemstvo je v 16. stoletju sicer še gojilo zavest o Koroški kot »slovenski/slovanski nadvojvodini«, dobilo pa je zajamčene svoje stanovske pravice s privilegiji, ki jih je podpisal vladar. Tako je ustoličevalni obred izgubil eno svojih glavnih funkcij. Na Gosposvetskem polju, vendar samo pri vojvodskem prestolu, so se vojvodu poklonili zadnjič 1597, njegovemu namestniku pa leta 1651. Zahtevo po izvršitvi popolnega obreda so koroški stanovi zadnjič postavili leta 1564, vendar zaman. Tedaj se koroške družbene elite niso sramovale slovenskega jezika, naravnost zahtevale so od nekoroških vojvod, da se podvržejo dokaj nenavadnemu obredu ustoličevanja. Koroško plemstvo je bilo ponosno na posebno mesto Koroške v krogu srednjeevropskih dežel, ponosno na dolgo in posebno zgodovinsko tradicijo, posebej ponosno na slovanske korenine. Na tem ponosu je temeljila tudi odločitev, da sodelujejo z izdatnim denarnim prispevkom pri prevodu svetega pisma v slovenski jezik (1584) in izdaji prve slovenske slovnice (Adam Bohorič, 1584).
Pozen odmev koroške deželne samozavesti, utemeljeni s tradicijo o »slovenski nadvojvodini«, ki je bila močno povezana z ustoličevanjem, vidimo v poslikavi dvorane grbov v deželni hiši v Celovcu. Leta 1740 je glavni koroški baročni umetnik Fromiller po naročilu koroških stanov upodobil na steni dvorane ustoličevanje na knežjem kamnu.
Freska od Josefa Ferdinanda Fromillerja v (Großer Wappensaal - Landhaus Celovec), 1740
"Enthronement of the Dukes of Carinthia", ilustracija v "Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften", Leopold Stainreuter (1340-1400)
"Herzogstuhl" iz serije "Burgen und Schlösser", risba s svinčnikom, Markus Pernhart, okrog leta 1860