Nesporno dejstvo je, da se je ustoličevanje koroških vojvod na knežjem kamnu vršilo v slovenskem jeziku. O tem pričajo vsi nadrobni srednjeveški pisni viri o ustoličevanju. Več razlogov moremo našteti. Prvi je že izvor obreda, saj njegova tradicija sega v obdobje slovanske kneževine Karantanije. Drugi razlog je, da je bila slovenščina oziroma njena starejša razvojna stopnja jezik če ne vsega koroškega prebivalstva, pa vsaj njegove ogromne večine, v poznem srednjem veku pa nedvomno še prevladujoči jezik ožjega in širšega prostora, kjer se je vršil obred. Zato so udeleženci obreda, »veliki in mali, moški in ženske, peli svoje slovenske pesmi« in tudi ustoličevalec je dobil na svoja vprašanja slovenski odgovor. Tretji razlog je ustoličevalec, kosez. Kosezi so bili nosilci tradicije, čeprav so se proti koncu srednjega veka glede posebnih stanovskih pravic, ki izvirajo iz časov karantanske samostojnosti, že skoraj povsem zgubili med podložnimi kmeti. Nekaterim pa je tekom srednjega veka uspel dvig v plemstvo, številnim pa v meščanstvo. Slovensko oznako je dobil tudi značilen del vojvodove obredne obleke.
Slovenska narečja na Koroškem so vse do danes živa vez z jezikom, v katerem je koroški kosez ustoličeval koroškega vojvoda. Govoril je v obrednem jeziku v okviru največje slovesnosti dežele, govoril je o stvareh, ki niso bile predmet vsakdanjih pogovorov kmečkega prebivalstva.
Freska od Josefa Ferdinanda Fromillerja v (Großer Wappensaal - Landhaus Celovec), 1740
"Enthronement of the Dukes of Carinthia", ilustracija v "Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften", Leopold Stainreuter (1340-1400)
"Herzogstuhl" iz serije "Burgen und Schlösser", risba s svinčnikom, Markus Pernhart, okrog leta 1860